• 7.1. Kdo sprejema odločitve o mejnih vrednostih ?
• 7.2. Kakšne so mejne vrednosti ?
• 7.3. Kakšno je stanje v Sloveniji ?
• 7.4 Kaj pomeni načelo previdnosti?
• 7.5 Načelo previdnosti v praksi

Kot za veliko večino substanc ali agensov, lahko tudi EMS predstavljajo zdravstveno tveganje nad določenim pragom, ki je določen na podlagi obstoječih znanstvenih raziskav in predstavlja temelj mednarodnim smernicam ICNIRP.

Mejne vrednosti so lahko presežene na nekaterih delovnih mestih (telekomunikacije, industrija, zdravstvo…) in zahtevajo posebno pozornost in takojšnje ukrepanje. Nasprotno pa so sevalne obremenitve v našem bivalnem in naravnem okolju običajno daleč pod dovoljenimi mejnimi vrednostmi in dosegajo le nekaj odstotkov pragu, pri katerem so bili ugotovljeni in strokovno utemeljeni možni vplivi na zdravje.

Da bi visokofrekvenčna EMS negativno vplivala na zdravje poskusnih živali, je potrebna izpostavljenost vsaj 4 W/kg[1]. Pri tej vrednosti se pojavijo komaj opazne spremembe v vedenjskih vzorcih pri primatih. Pri nivojih, ki so nižji od 4 W/kg, niso bili ugotovljeni negativni učinki na človekovo zdravje. Tako služi ta vrednost kot prag za določanje omejitev izpostavljenosti visokofrekvenčnih EMS.

Za določitev mejnih vrednosti, ki so izvedene iz pragu škodljivosti, pa se upoštevajo še dodatni varnostni faktorji.

Na podlagi znanstvenega konsenza je Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP) je izdala smernice, ki uvajajo na delovnih mestih 10-kratni varnostni faktor glede na najnižjo SAR (4 W/kg), pri kateri so dokazani biološki učinki. Za trajno izpostavljenost prebivalstva pa je uvedla še dodaten, 5-kratni varnostni faktor. Varnostni faktorji so določeni na podlagi zelo konzervativnih ocen in vrednostnih sodb vrhunskih strokovnjakov. Tako znaša dopustna vrednost SAR za prebivalstvo za vse telo 0,08 W/kg (ICNIRP, 1998), ki predstavlja 2 % vrednosti, pri kateri so bili znanstveno ugotovljeni in potrjeni negativni vplivi na zdravje.

Če se zgodi, da je izpostavljen samo del telesa (npr. glava med uporabo mobilnega telefona), pa lokalno omejena SAR ne sme preseči 2 W/kg v 10 gramih tkiva. To je tudi mejna vrednost, ki se uporablja za ocenjevanje sevalnih obremenitev mobilnih telefonov.

Poseben varnostni faktor za prebivalstvo je uveden tudi zaradi možnosti, da je del prebivalstva, ki vključuje otroke, nosečnice in ostarele, morebiti bolj občutljiv na izpostavljenost visokofrekvenčnim EMS, za kar pa je zelo malo znanstvenih dokazov.

Mednarodno priznane mejne vrednosti ICNIRP temeljijo na jasno dokazanih učinkih; t.j. učinkih, ki so bili ugotovljeni na podlagi sprejetih strogih znanstvenih kriterijev. Pri tem je bil upoštevan najslabši možni primer ter uveden je bil dodatni varnostni faktorji 50 z namenom, da se upošteva vse kategorije prebivalstva, vključno z otroki, starejšimi in obolelimi. To je jasno navedeno v opisu postopkov, ki jih je ICNIRP uporabila pri izoblikovanju mejnih vrednosti (glej http://www.icnirp.de).

Mednarodne smernice ICNIRP so bile oblikovane z namenom zaščite slehernega človeka: uporabnikov mobilnih telefonov, delavcev ali stanovalcev v bližini baznih postaj, pa tudi ljudi, ki ne uporabljajo mobilnih telefonov. Treba je poudariti, da mejna vrednost, določena s smernico, ne pomeni natančne ločnice med varnostjo in tveganjem. Ni mogoče določiti natančnega nivoja izpostavljenosti EMS, nad katerim bi izpostavljenost postala nevarna za zdravje; vendar pa potencialno tveganje za človekovo zdravje z večanjem nivoja izpostavljenosti postopoma narašča. Smernice določajo mejo, pod katero so EMS glede na obstoječe znanstveno znanje nenevarna. Vsekakor pa zato ni mogoče sklepati, da je izpostavljenost nad to vrednostjo škodljiva zdravju.

Za določitev mejnih vrednosti izpostavljenosti pa je vseeno treba v znanstvenih študijah identificirati prag, pri katerem se pojavijo prvi zdravstveni učinki. Ker ljudi ni mogoče uporabljati pri poskusih, so smernice odvisne od študij na živalih. Majhne vedenjske spremembe živali pri nizkih jakostih so pogosto predhodnica izrazitejših sprememb v zdravju pri višjih nivojih izpostavljenosti. Nenavadno vedenje je zelo občutljiv pokazatelj biološkega odziva in je opredeljen kot najnižji opazni škodljivi zdravstveni učinek. Smernice priporočajo izogibanje izpostavljenosti EMS pri nivojih, ko se pojavijo vedenjske spremembe.

Mejne vrednosti, določene v smernici ICNIRP, so precej nižje od vrednosti, pri kateri so bile ugotovljene vedenjske motnje živali. ICNIRP pri določitvi mejnih vrednosti za poklicno izpostavljene uporablja varnostni faktor 10, pri izpostavljenosti splošne javnosti pa faktor 50. Tako so na primer pri visokofrekvenčnih EMS najvišje vrednosti, ki so jim ljudje izpostavljeni v okolju ali v domači hiši, vsaj 50-krat nižje od vrednosti, pri kateri se pri živalih pojavijo vedenjske spremembe.

ICNIRP v povezavi s SZO velja za znanstveno organizacijo, ki v svojih priporočilih za zaščito pred EMS upošteva le znanstveno dokazane vplive. ICNIRP zato ne izdaja priporočil v zvezi z motnjami počutja in nejasnimi tveganji. Morebitni preventivni koncepti po mnenju ICNIRP niso v njeni pristojnosti in sodijo na politično/družbeno raven.

Glavni učinek visokofrekvenčne energije je segrevanje tkiva. Zato so smernice za izpostavljenost visokofrekvenčnim EMS postavljene tako, da preprečijo zdravstvene učinke zaradi segrevanja določenega dela telesa oziroma vsega telesa. Upoštevanje smernic zagotavlja, da so učinki segrevanja dovolj majhni, da niso škodljivi.

Trenutno ugibanja o morebitnih dolgoročnih (netermičnih) zdravstvenih učinkih niso zadostna podlaga za izdelavo smernic ali standardov. Ob upoštevanju rezultatov vseh znanstvenih študij ni dovolj dokazov, ki bi potrdili, da EMS lahko povzročajo dolgoročne zdravstvene učinke, kot je na primer rak. Nacionalne in mednarodne organizacije z namenom zavarovati ljudi pred znanimi zdravstvenimi učinki pripravljajo aktualne standarde na podlagi najnovejših znanstvenih izsledkov.

Prav tako smernice na področju EMS niso namenjene zaščiti medicinskih implantatov (srčnimi spodbujevalniki) pred elektromagnetnimi motnjami. Proizvajalci in zdravniki, ki so napravo vsadili, bi morali pacientu svetovati, kako naj ravna v primeru uporabe mobilnega telefona ali drugih virov EMS. Proizvajalci elektronskih naprav so dolžni poskrbeti, da te ustrezajo strogim standardom in so imune na elektromagnetne motnje iz okolja.

Nekatere države vključno s Slovenijo so uveljavile predpise, ki temeljijo na smernicah mednarodne komisije za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP, 1998) bodisi v obliki zakonov, prostovoljnih standardov bodisi priporočil, druge pa so ubrale bolj restriktivno politiko, pri tem pa so upoštevale morebitne zapoznele učinke.

V Evropi so zakonodajo, ki temelji na načelu previdnosti (precautionary principle), doslej  sprejele Italija, Švica in na določen način tudi Slovenija. Na ravni Evropske unije je bilo julija 1999 sprejeto »Priporočilo za omejitev izpostavljenosti prebivalstva elektromagnetnim sevanjem; 0 Hz–300 GHz« (EU, 1999). Ta dokument kot minimalno zahtevo predvideva upoštevanje smernic mednarodne komisije za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP, 1998). Preventivni ukrepi niso priporočeni, lahko pa v skladu z 12. tč. tega priporočila »... države članice poskrbijo za višjo raven zaščite zdravja, kot jo določa to priporočilo.«

Priporočilo jasno opredeljuje potrebo po uskladitvi standardov  za  EMS v Evropski uniji. V uvodu je zapisano, da morajo »ukrepi v zvezi z elektromagnetnimi sevanji omogočiti vsem prebivalcem Evropske unije visoko raven zaščite, predpisi držav članic pa naj bi temeljili na skupno sprejetem dogovoru. Tako naj bi bila zagotovljena doslednost pri zaščiti pred elektromagnetnimi sevanji znotraj Evropske unije«.

Priporočljivo je, da se znotraj Evropske unije sprejmejo smernice mednarodne komisije ICNIRP. Podpora znanstvenemu pristopu ICNIRP ter drugim mednarodnim organizacijam je nedvoumna: »Okvir znotraj Unije, ki temelji na številni znanstveni literaturi, mora temeljiti na najboljših dostopnih znanstvenih podatkih in mora obsegati osnovne in izvedene mejne vrednosti glede izpostavljenosti EMS ob predpostavki, da so lahko le potrjeni učinki podlaga za priporočene omejitve izpostavljenosti.«

V javnosti je razširjeno prepričanje, da imajo v nekaterih evropskih državah določbe o nameščanju baznih postaj (vsaj 150 m) stran od stanovanjskih objektov. Vendar takih zakonskih določil ni, saj bi bila v nasprotju s strokovnimi argumenti in s stališčem EU, še posebej pa s priporočilom Evropske komisije iz leta 1999. V Italiji in Franciji so sicer nekatere lokalne skupnosti ne glede na domačo zakonodajo uvedle odločitve o minimalnih odmikih (npr. 100-200 m) baznih postaj od stanovanjskih območij, vendar tak pristop ne prispeva k zmanjšanju obremenitve okolja z EMS ter doseže povsem nasproten učinek: zaskrbljenost javnosti se ponavadi celo poveča. Poleg tega bi preselitev anten od uporabnikov mobilnih telefonov pomenila povečanje izpostavljenosti uporabnikov zaradi sevanja njihovih mobilnih telefonov. Z večanjem oddaljenosti med bazno postajo in uporabnikom je namreč potrebna večja oddajna moč tako telefonov kot baznih postaj za kakovostno medsebojno komuniciranje.

V stroki je doseženo soglasje, da na podlagi najpomembnejših znanstvenih raziskav, ki so danes na voljo, ne moremo sklepati o tem, da bi EMS mobilne telefonije negativno vplivala na zdravje ljudi ali povzročala oziroma pospeševala razvoj raka. Tudi številne druge mednarodne organizacije in nacionalni odbori so prišli do takega sklepa. Vsem je nedvoumno skupna ugotovitev, da lahko EMS pomenijo zdravstveno tveganje le, če je jakost sevanja dovolj visoka, da preseže mednarodno priporočene mejne vrednosti ICNIRP. To pa za bazne postaje ne velja, saj povprečna izpostavljenost na človeku dostopnih lokacijah znaša manj kot 1 % prej omenjene mejne vrednosti. Sevalne obremenitve zaradi baznih postaj so nižje od obremenitev pri uporabi mobilnega telefona ali drugih radiodifuznih oddajnikov. Neodvisno izvedene meritve v številnih državah kažejo, da sevanje v neposredni bližini take postaje pomeni le majhen delež celotnega elektromagnetnega onesnaženja okolja. Res je, da so nekateri strokovnjaki poročali o bioloških učinkih pri nizkih jakostih /t.i. netermični učinki/, vendar njihovi rezultati niso vzdržali strogega znanstvenega preverjanja, ali pa jih v neodvisnem znanstvenem laboratoriju niso potrdili.

Ker zaradi vrzeli v znanju dokončnih odgovorov glede (ne)škodljivosti EMS še ni mogoče dati, se nekatere mednarodne organizacije in vladne institucije odzivajo na zaskrbljenost javnosti zaradi morebitnih vplivov EMS na zdravje ter priporočajo uporabo načela previdnosti. Vendar je to načelo v povezavi z EMS potrebno sprejemati z veliko skrbjo in preudarkom. Glavna zahteva je, da je treba načelo uvajati le s pogojem, da sprejetje določenih ukrepov ne bo prevladalo nad znanstvenimi izsledki.

Načelo previdnosti

Pri načelu previdnosti gre za politiko upravljanja tveganja. Upoštevano je ob visoki stopnji znanstvene negotovosti in je izraz potrebe po ukrepanju ob morebitnem resnem tveganju, ne da bi pri tem čakali na izsledke znanstvenih raziskav.

Za države članice Evropske unije Rimski sporazum določa, da »mora politika glede okolja ... temeljiti na načelu previdnosti«. Nedavni primer upoštevanja načela previdnosti je določitev Evropske komisije o prepovedi uvoza govedine iz Velike Britanije zaradi omejitve tveganja prenosa bolezni. Evropsko sodišče je razsodilo, da je bila odločitev upravičena. Pri tem je izhajalo iz ocene resnosti tveganja, nujnosti ter cilja odločitve. Komisija po mnenju sodišča s sprejetjem odločitve ni ravnala na očitno neprimeren način, odločitev sama je bila začasna ter je čakala na natančnejše znanstvene informacije. Če obstaja nejasnost glede obstoja ali razsežnosti tveganja za človekovo zdravje, lahko Komisija sprejme zaščitne ukrepe, ne da bi čakala na to, da resnost teh tveganj postane očitna.

2. februarja 2000 je Evropska komisija sprejela pomemben dokument glede načela previdnosti (EC, 2000). Podala je smernice za uporabo načela, ki v samem dokumentu sicer ni tudi formalno definirano. Ukrepi, ki temeljijo na načelu previdnosti, morajo biti:

• prilagojeni izbrani ravni zaščite;
• nediskriminacijski v uporabi, to pomeni, da je treba podobne okoliščine reševati na podoben način;
• združljivi s podobnimi že izvedenimi ukrepi, torej morajo biti primerljivi, kar zadeva cilj in naravo, z ukrepi, ki so bili že izvedeni v podobnih okoljih, ko so bili na voljo vsi znanstveni podatki;
• temeljiti morajo na raziskavi morebitnih koristi in stroškov za ukrepanje oziroma neukrepanje (vključno z analizo ekonomskih stroškov/koristi, ko je to primerno in izvedljivo);
• začasni po naravi, to pomeni, da so v luči novih znanstvenih izsledkov lahko ponovno pregledani;
• sposobni določiti odgovornost za pridobitev znanstvenih dokazov, potrebnih za podrobnejšo oceno tveganja.

V tej definiciji je načelo previdnosti usmerjeno k tveganju, saj zahteva oceno raziskovanja tveganja vključno s pregledom stroškov in koristi. Namenjeno je uporabi pri sestavljanju predpisov o morebitnih resnih zdravstvenih tveganjih, dokler ni na voljo znanstveno bolj utemeljenih odgovorov.

Razumna preventiva

Razumno preventivo (Prudent Avoidance) so kot strategijo upravljanja tveganja v primeru nizkofrekvenčnih EMS razvili dr. Morgan, dr. Florig in dr. Nair z univerze Carnegie Mellon. V svojem poročilu leta 1989 so omenjeni avtorji razumno preventivo opredelili kot »ukrepe za zadrževanje ljudi zunaj območij s preusmeritvijo naprav in predelavo električnih sistemov in naprav.« Razumnost je bila opredeljena kot »izvajanje teh preventivnih ukrepov ob zmernih stroških.«

Države, ki so sprejele koncept razumne preventive, razumnost razumejo glede na stroške in ne glede na tveganje. To ne pomeni zmanjševanja mejnih vrednosti do poljubno nizkih ravni ne glede na stroške, temveč sprejetje ukrepov za zmanjšanje splošne izpostavljenosti EMS ob zmernih stroških. Ne zahtevajo ocene morebitnih koristi za zdravje.

Od leta 1989 je razumna preventiva pomenila preproste, lahko dosegljive, poceni ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti EMS, in to tudi takrat, ko tveganje ni bilo očitno. Besede »preprosti«, »lahko dosegljivi« in »poceni« pa ne pomenijo natančne opredelitve. Vladni organi so tako politiko praviloma uporabili le pri novih sistemih, ko že manjše spremembe v projektiranju lahko zmanjšajo izpostavljenost ljudi. Zaradi praviloma stroškovnih razlogov pa je niso uresničevali, da bi spremenili že obstoječe sisteme.

Razumno preventivo (ki je niso vedno tako poimenovali) so kot politiko uveljavili v nekaterih elektrogospodarstvih – v Avstraliji, na Švedskem in v nekaterih ameriških državah (Kalifornija, Kolorado, Havaji, New York, Ohio, Teksas in Wisconsin). Leta 1997 je Avstralija sprejela politiko razumne preventive glede na nove daljnovode za prenos in distribucijo električne energije, ukrepe same pa je vlada opisala kot »splošna vodila«, ki se upoštevajo brez povzročanja »nepotrebnih težav.« Ukrepi, ki jih je mogoče izvesti ob »razumnih stroških«, vključujejo preusmeritev daljnovodov od šol in ustrezno načrtovanje zaporedja faz vodnikov z zmanjševanjem magnetnega polja.

V ZDA noben državni organ ni izrecno priporočil politike razumne preventive za nizkofrekvenčna polja. Vendar pa se je temu približal NIEHS (Nacionalni institut za zdravstveno ekologijo) s priporočili ameriškemu kongresu, naj elektroindustrija še naprej namešča daljnovode tako, da se bodo izpostavljenosti zmanjševale ter naj išče poti za zmanjšanje magnetnega polja okrog vodov za prenos in distribucijo električne energije ne da bi s tem povzročala tveganje. Spodbuja tudi nove tehnološke pristope, ki zmanjšujejo izpostavljenost vodom za prenos električne energije ob predpostavki, da se s tem ne povečajo druga tveganja.

Razumna preventiva v ZDA ni bila formalno uporabljena pri nadzoru nad radijskimi, televizijskimi in telekomunikacijskimi oddajnimi sistemi. Vendar pa so vladne službe izdale različna priporočila elektroindustriji za telekomunikacijske sisteme, ki jih je mogoče razumeti kot oblike razumne preventive. Leta 1999 je ameriški Urad za prehrano in zdravila (FDA) pozval industrijo mobilnih telefonov, naj izdeluje telefone, ki bodo zmanjšali izpostavljenost uporabnikov visokofrekvenčnim sevanjem do tistih vrednosti, ki so še potrebne za nemoteno delovanje naprave.

ALARA

ALARA je kratica za »As Low As Reasonably Achievable«. To je politika zmanjševanja znanih tveganj tako, da bi bila izpostavljenost zmanjšana do meje, ki je sprejemljiva glede na stroške, tehnologijo, koristi za splošno zdravje in varnost ter druge socialne in ekonomske parametre. ALARA se danes upošteva predvsem pri zaščiti pred ionizirnimi sevanji, tako da mejne vrednosti niso postavljene na podlagi praga, temveč na podlagi »sprejemljivega tveganja«. V teh okoliščinah je smiselno zmanjševati tveganje, za katero predvidevamo, da morda obstaja tudi na ravneh, ki so nižje od priporočenih mejnih vrednosti, na podlagi predpostavke, da je »sprejemljivo tveganje« lahko zelo različno in je odvisno od posameznika.

Načelo ALARA se ne upošteva pri določanju politike, ki zadeva izpostavljenost EMS. Ni primerno v zvezi z EMS (niti nizkofrekvenčnim niti z visokofrekvenčnim), ko ni pričakovati tveganja pri nizkih nivojih izpostavljenosti ter zaradi razširjenosti izpostavljenosti

Eden od namenov tega projekta je pomoč vsem zainteresiranim pri tehtanju med prednostmi uporabe tehnologij, povezanih z EMS, ter možnostjo pojava zdravstvenih tveganj. Poleg tega pa v okviru Foruma EMS v povezavi z mednarodnimi organizacijami (SZO, ICNIRP) svetujemo uvajanje načela previdnosti. Navajamo nekatere ukrepe za zmanjševanje izpostavljenosti prebivalstva, ki jih lahko izvajajo tako državni organi kot tudi investitorji, proizvajalci naprav in tudi vsak posameznik:

Državni in upravni organi:

• Učinkovit sistem posredovanja informacij in komunikacija o zdravstvenih tveganjih med znanstveniki, vladami, industrijo in javnostjo pomaga pri dviganju ravni obveščenosti o programih, ki se ukvarjajo z izpostavljenostjo EMS ter zmanjšuje nezaupanje in strahove.
• Javnost je potrebno bolj izčrpno obveščati o trenutnem stanju znanosti. Javnost mora biti obveščena predvsem o ugotovljenih in potrjenih vplivih na zdravje zaradi izpostavljenosti posameznim virom EMS.
• Sodelovanje lokalnih organov upravljanja in javnosti pri nameščanju novih daljnovodov in transformatorskih postaj: pri odločitvi o mestu nastanitve je treba pogosto upoštevati estetski vidik in občutljivost javnosti. Odprta komunikacija v fazi načrtovanja povečuje ozaveščenost javnosti in njeno sprejemljivost za poseg.
• Pri načrtovanju in podeljevanju gradbenih dovoljenj je potrebno za nov vir sevanja določiti njegovo vplivno območje glede na mejne vrednosti Uredbe o elektromagnetnem sevanju (Ul RS 70/96).
• Pri nameščanju naprav, ki so vir VF EMS (npr.bazne postaje), bi bilo treba paziti, da jih ob sprejemljivih stroških namestimo na mesta, na katerih bi bila izpostavljenost javnosti čim manjša. Čeprav ravni VF EMS okrog teh naprav ne veljajo za tvegane, bi pri nameščanju morali upoštevati tudi estetski vidik in občutljivost javnosti. Le odkrita komunikacija med lastniki vira VF EMS, lokalnimi organi in javnostjo v posameznih fazah načrtovanja postavitve bo pripomogla k razumevanju problematike in večji odprtosti za postavitev nove naprave.
• Podpirati je potrebno nadaljnje raziskave.

Investitorji in industrija

• Dosledno upoštevati zakonodajo s področja varstva pred EMS: ta temelji na trenutnem stanju znanja stroke z visokim vgrajenim varnostnim faktorjem, katerega namen je varovanje zdravja slehernega člana družbe.
• Investitorji naj skladno z načelom previdnosti in v okviru tehničnih zmogljivosti čim bolj zmanjšajo emisije novih naprav.
• Z optimalnim nameščanjem električnih instalacij je mogoče zmanjšati izpostavljenost stanovalcev ali uporabnikov stavb.
• Proizvajalci naprav lahko z ustrezno tehnično zasnovo dosežejo najnižje možne poljske jakosti v okolici naprav. Zaželjeno je tudi ustrezno označevanje naprav, ki uporabnikom omogoča izbiro naprav z najnižjimi sevalnimi obremenitvami.

Posameznik

Vsak posameznik lahko svojo izpostavljenost poljem zmanjša na preprost način:

• Poskrbi za čim večjo oddaljenost od virov sevanj, saj tako učinkovito in poceni zmanjša njihov morebitni vpliv;
• Časovno omeji svojo izpostavljenost. Ker so nočne izpostavljenosti dolgotrajnejše, je iz preventivnih razlogov smiselno poskrbeti predvsem za zadostno razdaljo od virov polj. To še posebej velja za dojenčke in malčke. Radijske budilke naj bi zato ne bile nameščene neposredno ob glavi. Pri oddajniku babyphona in predvsem pri usmernikih je potrebno paziti na zadostno razdaljo od otroške posteljice. Če je mogoče, naj oddajnik deluje na baterije, saj v tem primeru nizkofrekvenčna izmenična polja ne nastajajo;
• Poskrbi, da so elektroinstalacije dobro izolirane in nameščene pod omet;
• Elektronskih naprav ne pušča v stanju "standby" in jih raje izključi. To velja predvsem za televizorje in avdio naprave;
• Ljudje, ki so zaskrbljeni, lahko na različne načine omejijo izpostavljenost VF EMS, tako svojo lastno kot tudi izpostavljenost svojih otrok. Ti ukrepi obsegajo uporabo prostoročnih kompletov med telefoniranjem z mobilnim telefonom, omejitev izpostavljenosti VF EMS s krajšimi pogovori ter držanje telefona čim dlje od glave in telesa. K temu sodi tudi izbira telefona z nizko SAR.
• Slušni pripomočki: Večina novejših modelov slušnih aparatov je neobčutljivih na radiofrekvenčne motnje zaradi mobilnih telefonov, ki so oddaljeni vsaj dva metra. Motnje so odvisne od izvedbe slušnega aparata, narave okvare sluha in tipa mobilnega telefona. Žal so starejši tipi slušnih pripomočkov zelo občutljivi na interference in je uporaba mobilnega telefona v teh primerih nemogoča. Če nastanejo motnje, lahko za izboljšanje stanja poskrbimo takole:
• uporabljamo prostoročni komplet;
• mobilni telefon prislonimo ob uho, kjer ni slušnega aparata;
• uporabljamo drug slušni aparat, ki ni dovzeten za motnje.
• Srčni spodbujevalnik: Različni modeli spodbujevalnikov dokazujejo precejšnjo neobčutljivost za signale mobilnih telefonov in drugih naprav. Kljub temu naj se vsi imetniki spodbujevalnikov, ki želijo uporabljati mobilni telefon, posvetujejo s svojim kardiologom. Za vse imetnike spodbujevalnikov, ki jih skrbijo interakcije z mobilnimi telefoni, se priporoča, da
• telefon držijo vsaj 15 cm stran od spodbujevalnika;
• telefona ne nosijo v srajčnem žepu;
• si ogledajo podatke o tehničnih karakteristikah telefona.
• Upoštevanje lokalnih predpisov glede uporabe mobilnih telefonov z namenom preprečitve motenj: Mobilni telefoni lahko povzročajo motnje nekaterih medicinskih naprav, na primer srčnih spodbujevalnikov in slušnih pripomočkov. V bolnišnicah v oddelkih intenzivne nege je uporaba mobilnih telefonov lahko nevarna za paciente, zato jih tam ne bi smeli uporabljati. Prav tako uporaba mobilnih telefonov ni dovoljena na letalih, saj lahko povzročijo motnje navigacijskega sistema.
• Zaščitni pripomočki: Rezultati izvedenih raziskav kažejo, da ni nikakršne potrebe po ovitkih, nalepkah, ploščicah in drugih »napravah za zmanjševanje VF EMS« na mobilnih telefonih. Največkrat gre pri tem za spretno tržno manipulacijo, saj »učinkovitosti« tako imenovanih »zaščitnih pripomočkov« ni mogoče potrditi z zdravstvenimi testi, hkrati pa učinek tovrstnih naprav na zmanjšanje izpostavljenosti EMF ni potrjen z ustreznimi meritvami.
• Varnost pri vožnji: Med vožnjo obstaja povečana nevarnost prometne nesreče, če voznik uporablja mobilni telefon, pa naj bo to konvencionalni aparat ali pa aparat za prostoročno telefoniranje. Vozniki bi se zato morali odreči uporabi mobilnih telefonov med vožnjo.

Posamezniki lahko na različne načine omejijo svojo izpostavljenost EMS. V tem primeru ukrepi zadevajo uporabo naprav z nizko stopnjo sevanja (telefoni, elektronske naprave ...) ter prostoročnih kompletov. Preventivno naj se obnašajo tudi osebe s slušni pripomočki in srčnimi spodbujevalniki. Večina novejših modelov slušnih aparatov je neobčutljivih zna radiofrekvenčne motnje zaradi mobilnih telefonov, ki so oddaljeni vsaj dva metra. Motnje so odvisne od izvedbe slušnega aparata, narave okvare sluha in tipa mobilnega telefona. Žal so starejši tipi slušnih pripomočkov zelo občutljivi za interference in je uporaba mobilnega telefona v teh primerih nemogoča. Če nastanejo motnje, lahko za izboljšanje poskrbimo takole:

• uporabljamo komplet za prostoročno telefoniranje;
• mobilni telefon prislonimo ob uho, na katerem ni slušnega aparata;
• uporabljamo drug slušni aparat, ki ni dovzeten za motnje.

Različni modeli srčnih spodbujevalnikov dokazujejo precejšnjo neobčutljivost za signale mobilnih telefonov in drugih naprav. Kljub temu naj se vsi, ki imajo spodbujevalnike, ki želijo uporabljati mobilni telefon, posvetujejo s svojim kardiologom. Za vse imetnike spodbujevalnikov, ki jih skrbijo interakcije z mobilnimi telefoni, je priporočljivo, da

• telefon držijo vsaj 15 cm stran od spodbujevalnika;
• telefona ne nosijo v srajčnem žepu;
• si ogledajo podatke o tehničnih lastnostih telefona.

Preventivne ukrepe lahko uvajamo tudi v fazi načrtovanja nameščanja novih virov EMS v prostor. Paziti bi bilo treba, da bi vire EMS v okolju ob sprejemljivih stroških namestili na mesta, na katerih bi bila izpostavljenost javnosti čim manjša. Pri nameščanju bi morali upoštevati tudi estetsko plat in občutljivost javnosti. Pri tem lahko pomembno vlogo igra kodeks dobre prakse o umeščanju virov elektromagnetnih sevanj v prostor, ki so ga na pobudo projekta Forum EMS jeseni 2004 podpisale gospodarske družbe in zavezuje k dobri praksi ob izpolnjevanju zakonskih in podzakonskih določil. Namen kodeksa je izboljšati pretok informacij pri nameščanju virov EMS v prostor ter tako vzpostaviti dobre temelje za sodelovanje med javnostmi, lastniki virov EMS, ponudniki storitev, vezanih na vire EMS, vladnimi in nevladnimi organizacijami ter stroko. Določbe kodeksa natančneje opredeljujejo vključevanje zainteresiranih v reševanje konkretnih vprašanj, ki spremljajo nameščanje virov EMS v prostor.

Razvoj na področju elektromagnetnih sevanj v Evropi kaže dve smeri. Na eni strani se kaže precejšen napredek pri globalnem usklajevanju zaščitnih standardov, ki temelji na povečevanju konsenza o ugotovljenih bioloških učinkih in njihovih vplivih na zdravje. Na drugi strani pa so nekatere vlade v posameznih državah (med njimi tudi Slovenija) dodatno uvedle preventivne ukrepe.

S temi ukrepi lahko dosežemo, da so imisije na tako imenovanih mestih z občutljivo rabo dolgoročno pod imisijskimi mejnimi vrednostmi za zaščito pred škodljivimi vplivi EMS. Gre za mesta, na katerih se ljudje danes dlje časa zadržujejo oz. se bodo dlje časa zadrževali v prihodnosti.

Preventivni ukrepi so usmerjeni v dve smeri:

• na eni strani gre za tehnične in obratovalne ukrepe na virih EMS,
• na drugi strani ima odločilno vlogo razdalja med napravo in kraji, za katere je zahtevana večja stopnja varstva pred EMS. Pomembna je določitev varovalnega območja, za katero je potrebno načrtovati nove vire EMS z veliko pozornostjo.

V državah, ki uvajajo preventivni koncept (Slovenija, Švica, Italija), velja zahteva po upoštevanju varovalnega območja le za naprave ter ob morebitni rekonstrukciji ali preselitvi obstoječe naprave na novo lokacijo. V nekaterih skrajnih primerih so dovoljene izjeme. Pri tem mora lastnik naprave dokazati, da je storil vse, kar je bilo tehnično in ekonomsko mogoče, da bi območja z občutljivo rabo čim manj obremenjeval.

V nasprotju z novimi napravami pa so lahko pri obstoječih napravah kraji z občutljivo rabo preimenovani v varovalno območje. Praviloma ekonomsko ne bi bilo upravičeno, če bi obstoječo napravo preselili na drugo lokacijo zgolj zaradi preventivnih razlogov.

V iskanje pravega razmerja med svobodo in pravicami posameznikov, industrije in organizacij ter zahtevami po zmanjševanju tveganj za človeka in okolje je vključenih vedno več posameznikov in vlad po svetu. Da bi lahko zagotovili korektne, nediskriminacijske, transparentne in koherentne ukrepe, je potrebno začeti izvajati strukturirane in vodene odločitve, podprte z natančnimi strokovnimi in drugimi ključnimi informacijami.