• 7.1. Kdo sprejema odločitve o mejnih vrednostih ?
• 7.2. Kakšne so mejne vrednosti ?
• 7.3. Kakšno je stanje v Sloveniji ?
• 7.4 Kaj pomeni načelo previdnosti?
• 7.5 Načelo previdnosti v praksi

Največja avtoriteta za spremljanje znanstvene literature in njeno vrednotenje v smislu ugotavljanja kakršnekoli nevarnosti, ki bi pretila ljudem zaradi izpostavljanja EMS, je Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICRNIP). Komisija ni povezana z nobeno industrijsko panogo; finančno pa jo podpirajo Evropska unija (EU), Mednarodno združenje za zaščito pred sevanjem (IRPA), Mednarodni urad za delo (ILO) in vlade nekaterih držav. ICNIRP je mednarodne smernice o mejnih vrednostih izpostavljenosti EMS, ki temeljijo na trenutnih znanstvenih ugotovitvah in spoznanjih, sprejela leta 1998 in določila zaščitne ukrepe, ki so potrebni za zmanjšanje zdravstvenega tveganja. ICNIRP stalno spremlja razvoj znanosti, nove tehnologije ter nova spoznanja in presoja, ali so potrebne spremembe predlaganih mejnih vrednosti. Vse od leta 1998 pa se mejne vrednosti niso spremenile, razen za statična magnetna polja, do česar je prišlo v letu 2009.

Pomen smernic ICNIRP je zelo velik, saj zakonodaja v večini držav po svetu temelji na smernicah ICNIRP. To velja tudi za večino držav Evropske unije vključno s Slovenijo. Slovenska uredba o elektromagnetnem sevanju (UL RS 70/96) pa poleg  smernic ICNIRP zahteva še 10-krat strožje mejne vrednosti za nameščanje virov EMS na bolj občutljivih območjih (šole, vrtci, bolnice, stanovanja…). EU je izdala priporočila o omejevanju izpostavljenosti prebivalstva EMS (1999) ter direktivo o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev tveganjem zaradi EMS (2004/40/ES), ki v celoti temeljita na smernicah ICNIRP. Smernice ICNIRP priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija (SZO).

Vlada Republike Slovenije je leta 1996 sprejela uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (UL RS, 70/96), ki temelji na priporočilih ICNIRP in natančno določa največje dovoljene ravni EMS. Kar zadeva nove posege v prostor so z uredbo z dodatnim preventivnim dejavnikom zaščitena najbolj občutljiva območja (I. območje varstva pred EMS so uvrščeni bivalno okolje, šole, vrtci, bolnišnice ...). Za ta območja je zahtevano povečano varstvo pred sevanji, zato zanje veljajo desetkrat strožje omejitve kot to določajo smernice ICNIRP ter priporočilo EU. Za II. območje varstva pred EMS (območja brez stanovanj, namenjena industrijski, obrtni ali kaki drugi podobni proizvodni dejavnosti) in območje, namenjeno javnemu cestnemu ali železniškemu prometu, veljajo podobne omejitve kot jih določajo smernice ICNIRP.

Ta uredba tako ni zastarela, saj za nove posege v prostor uvaja dodatne preventivne dejavnike. Ti varujejo najbolj občutljiva območja (bivalno okolje, šole, vrtce, bolnišnice ...). Za ta območja se zahteva povečana zaščita pred sevanji, zato zanje veljajo 10 krat strožje omejitve kot v drugih državah EU. To pomeni, da se pred postavitvijo vsakega novega vira EMS določijo varnostna območja, znotraj katerih ne smejo biti stanovanja, bolnišnice, šole, vrtci, ipd. V povprečju so ta območja dvakrat večja od tistih, v katerih bi bile mejne vrednosti presežene.

Slovenija je tako bila in je še vedno med prvimi državami, ki uvajajo dodatna strožja merila in preventivne dejavnike pod mejami, ki so znanstveno utemeljene in določene z mednarodnimi priporočili. Za II. območje varstva pred elektromagnetnimi sevanji, kamor sodita območje brez stanovanj, namenjeno industrijski, obrtni ali drugi podobni proizvodni dejavnosti, in območje, namenjeno javnemu cestnemu ali železniškemu prometu, veljajo enake omejitve kot v EU.

Ker zaradi vrzeli v znanju dokončnih odgovorov glede (ne)škodljivosti EMS še ni mogoče dati, se nekatere mednarodne organizacije in vladne institucije odzivajo na zaskrbljenost javnosti zaradi morebitnih vplivov EMS na zdravje ter priporočajo določene preventivne ukrepe. Svetovna zdravstvena organizacija pripravlja celovit program uvajanja načela previdnosti za vse nivoje – tako državo/vlado, gospodarske družbe ter posameznika. Vendar je to načelo v povezavi z EMS potrebno sprejemati z veliko skrbjo in preudarkom. Glavna zahteva je, da je treba načelo uvajati le s pogojem, da sprejetje določenih ukrepov ne bo prevladalo nad znanstvenimi izsledki.

V svetu so vedno številnejša in glasnejša prizadevanja za upoštevanje načela previdnosti, kar zadeva tveganje za zdravje in ob morebitni znanstveni negotovosti.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) navadno ne svetuje pristojnim organom posameznih držav pri oblikovanju zdravstvene politike, ki sega čez znanstvene okvire. Vendar pa je SZO po tretji ministrski konferenci o okolju in zdravju leta 1999 v Londonu dobila pristojnost, da upošteva »potrebo po uporabi načela previdnosti pri oceni tveganj ter zavzame bolj preventivni in aktivni pristop do tveganj«.

To načelo postopoma postaja ne le vodilo politike v zvezi z elektromagnetnimi sevanji, ampak celotne okoljske in zdravstvene politike. Izziv za prihodnost pa pomeni vprašanje, kako upoštevati pravo mero previdnosti ob znanstvenih izsledkih ter s tem povezano negotovost.

Poznamo vsaj tri pristope, ki temeljijo na načelu previdnosti in se ukvarjajo s problematiko zdravja najširše javnosti, zaposlenih in okolja ob znanstveni negotovosti:

• načelo previdnosti (Precautionary Principle),
• razumno preventivo (Prudent Avoidance),
• načelo ALARA (As Low As Reasonably Achievable).

Preventiva je usmerjena v prihodnost. Gre za to, da že danes skušamo zmanjšati tveganje morebitnih škodljivih vplivov, o katerih šele domnevamo in jih z znanstveno gotovostjo ne moremo predvideti. Preventivni ukrepi so pomembni v območju z vrednostmi, manjšimi od imisijskih, in ob dalj časa trajajoči izpostavljenosti ljudi. Seveda pa so preventivni ukrepi primerni le, dokler so tehnično in obratovalno še možni ter ekonomsko upravičeni. Pri tem so zahteve za nove naprave navadno strožje kot za obstoječe.

Odprto ostaja, ali poznamo dovolj znanstveno utemeljenih argumentov za upoštevanje načela previdnosti pri elektromagnetnih sevanjih. To seveda ne preprečuje politike, usmerjene v zmanjševanje emisij virov EMS. Vendar pa mora biti kredibilna in sprejemljiva politika sprejeta na uravnotežen način tudi za vse druge vplivne faktorje in nove tehnologije. To priporoča tudi komisija EU. Tak pristop se zdi bolj logičen v duhu trajnostnega razvoja kot pa načela previdnosti v povezavi z zdravstvenim tveganjem.

Jasno razlikovanje med znanstvenimi argumenti in političnimi odločitvami pri varovanju zdravja in okolja je pomembno še posebej v komunikaciji z javnostjo.